Pismo Tomota Križnarja iz Čada

3.04.2009

Kopipejstajte na svoje bloge in posredujte kopijo svojemu najljubšemu mobilnemu operaterju!

—————————————————–

Jan, Živa, Ažbe, Beata, Maja, Barbara, in cela žlahta in vsi, ki ste
podprli akcijo postavitve Antene dr. Janeza Drnovška v Darfurju.

Srečno vrnil iz Darfurja nazaj v Čad. Pod zaščito humanitarnega
koordinatorja Suleimana Jammousa v grmovju na ozemlju SLA Unity
streniral mlade fante uporabljati video kamere, prenosne računalnike in
satelitske telefone.

Ni bilo lahko. Čepe na preprogi, pri 45 stopinj celzija v revni senci
pod trnastimi akacijami, v neznosnem vetru, ki je ves čas zasipaval
ranljivo tehniko s peskom, med žejnimi muhami, s kameljimi pastirji, ki
jim je prerok prepovedal vsako čaščenje podob… Ampak nihče ni bil
živčen, nihče ni vrel in kipel, razen mene seveda.. Z neskončno
brezbrižnostjo, ki se je razvila skozi tisočletja, kot najboljši odziv
na eno najbolj surovih naravnih okolij na planetu, so poslušali,
gledali, se dotikali nežnih napravic, ki jih je spravil tujec iz dežele
masla in medu skozi vse ovire in pasti. Nič si niso zapisovali, spočiti,
skoraj deviški možgani so skenirali, dokler si po treh dneh eden ni
montiral za pol dlani velike canonovo digitalne FS100 v turban na glavi,
drugi pa si je enako kamero z izolirnim trakom zalepil na svoj AK 47.

Imeli smo odlično motivacijo. Vsako jutro navsezgodaj je nad našimi
položaji na robu vasi Farawya zakrožil ruski Antonov. Visoko, da smo ga
komaj videli, je letel naprej do meje, prestrašil begunce v taborišču
Ore Kosuoni in vojake Euforja v Iribi in nazaj grede spuščal bombe -
navidez brez vsakega načrta.

Ampak načrt obstaja. Potem, ko je iz Severnega Darfurja pobegnilo skoraj
vse človeško in je bila iztrebljena tudi večina živali in orjaških
stoletja starih dreves po wadijih, sudanska letala zdaj bombardirajo in
zažigajo še to kar je ostalo. Suho sahelsko travo.

Načrt je jasen in grozen. S področij prepojenih z vodo in nafto je treba
pregnati afriške avtohtone Indijance in jih zamenjati z priseljenci, ki
so se pripravljeni identificirati z tujci onkraj Rdečega morja, ki že
petsto let vztrajno kolonizirajo Bila del Sud – Deželo črnih ljudi.

Ampak posnetke nismo in nismo mogli poslati, ker računalnikov nismo
mogli povezati s satelitom.

Poklicali smo na sedež Thuraye v Saudsko Arabijo, ki vzdržuje satelite v
orbiti in zvedeli, da sim kartice slovenskega operaterja mobilne
telefonije niso aktivirane. Ker smo hoteli sistem čim prej usposobiti,
smo medtem v satelitske telefone vložili originalne sim kartice iz
thurayinih satelitskih telefonov s katerimi se važi na >osvobojenih
ozemljih< ljubica vsakega malo bolj pomembnega uporniškega komandanta
ter po satelitski zvezi od sorodnikov, ki trgujejo v emiratih, prejeli
številke kartic z enotami za 1000 Eur. To bi moralo biti dovolj, za
zagon sistema, ki ga po politiku, za katerega v Darfurju vedo, da se je
najbolj izpostavil za tiste, ki si sami ne morejo pomagati, imenujemo:
Antena nekdanjega slovenskega predsednika. dr. Janeza Drnovška.

Ampak tik preden smo ponoči na prvi računalnik uspeli naložiti program
za povezavo kabla s satelitskim telefonom in se dvigniti med najbolj
briljantne zvezde na planetu, je generator utihnil.

Generator so odpeljali uporniški vojaki JAM. To so tisti, katerih fini
predstavniki Justice and Eguality Movementa, so leta 2006 dvakrat
obiskali Drnovška v palači v Ljubljani. In ostali zapomnjeni, da jih ne
zanima toliko mir in vrnitev tri, štiri milijone beguncev nazaj na
domove, ampak prej orožje in politični azili v Sloveniji. Generator, ki
je vse doslej omogočal bleščanje edine 25 watne žarnice na suku v
Farawyji petdeset kilometrov daleč naokoli, so odpeljali z
obrazložitvijo, da pripada Minnijevi frakcije SLA. Minnavijevi – to so
pa tisti, ki so 5. maja 2006 v času ko je Condolesa Rice napisala
slovenskemu MZZ pismo, naj se Slovenija ne vmešava, na pogajanjih v
Abuyi v Nigeriji edini od vseh darfurskih upornikov pod pritiskom
ameriškega predstavnika, sedaj nagrajenega direktorja Svetovne banke
Zoelicka, podpisali mirovni sporazum s sudansko vlado. In takoj nato
skupaj z džandžavidi in sudansko vojsko začeli napadati vse ki miru niso
podpisali (iz povsem razumljive bojazni, da je tekst, kot je bil
pripravljen, samo trik, s pomočjo katerega bo Darfur padel v azijske roke.

Moji >borci za svobodo< so naslednji dan nekje staknili petmetrsko
sončno celico, a brez akumulatorja in smo zato neposredno lahko napajali
samo video kamere in telefone – ne pa tudi računalnikov.

Zaradi nevarnosti, da me ugrabijo in prodajo eni ali drugi, ki jim ni do
tega, da bi se Darfur povezal z živčnim sistemom človeštva, je Jammous
odločil, da bo zame najbolj varno, če me pošlje nazaj v Čad. Ker se mi
je zdelo, da sem saharskim kameljim pastirjem, ki radi citirajo arabsko
modrost, da je meč močnejši od peresa, vendarle utolkel v betice, da se
večina ostalega sveta žal odziva predvsem na zunanje podobe in to kar se
vidi z očmi, in smatram, da sem tako opravil bistvo svoje misije, sem
ubogal.

Ubogal sem tudi zato, ker sem se prepričal, da je k Furom v vulkanske
gore Jebel Marra sredi Darfurja nemogoče. Furi so nekakšni črni
Bohinjci, ki žive v raju na največjem vodnem razervoarju med Nilom in
Nigrom, in sem jih poleti leta 2006 našel brez vsake pomoči in najbolj
izpostavljene vsem vojskam, ki beže pred napredujočo Saharo, Tri leta
potem, so gore še težje dostopne, zapečatene in zdaj oblegane tudi z
Minnavijevimi silami, ki jih ne bi rad srečal, saj so me prav
Minnavijevi julija tistega leta predali mirovnikom Afriške Unije, ti pa
potem Varnostnoobveščevalni službi sudanske vojske. Kot Nube in mi
Slovenci, v časih ko so nas ropali isti otomanski janičarji iz istega
Istanbula, se Furi umikajo vedno više v gore. Imajo vse sadje in
zelenjavo tega sveta in prešerno erodiran relief, ki jim daje odlične
pogoje za dolgotrajno gverilsko obrambo – a so zagotovo najbolj ogroženi
od vseh v Darfurju. Nikjer vladni bomniki ne tolčejo bolj redno in
sistematično.Nobeno ljudstvo v Darfurju ni izgubilo več ozemelj. Nobenih
domorodnih ljudi na žrtveniku svetu svetovna javnost bolj ne ignorira.

Ubogal sem, ker je Jammous dal častno besedo, da bo z Drnovškovo anteno
poslal v Jebel Marro dva najbolj usposobljena fanta iz plemena Midob, ki
se razume z komandanti Abdel Wahidove SLA, ki nadzirajo gore. Zmenjena
sva, da mu bom še naprej zaupal le, če bo speljal obljubljeno.Jammous se
je do sedaj še vedno izkazal. Kar se tiče elektrike, se bodo znašli z to
ki se dobi prek vžigalnikov za cigarete v terencih. Škoda le, da zaradi
prevelike teže doma (60 kg) nisem vzel s seboj vseh pet pretvornikov,
ampak samo enega. Ampak tuljave lahko dobe tudi z napadom na vladne
postojanke …

Kar se tiče razmer v katerih sem našel begunce v taboriščih v Čadu me ne
silite govoriti. Se še nisem pomiril in se bojim bojim, da bom, če
odprem stisnjene zobe, storil kakšno napako.Šotori so v teh treh letih
razpadli; nadomestile so jih nekakšne zemljanke, ki jih z golimi rokami
iz blata pomešanega s slamo in živalsko scalnico namesto betona,
obnavljajo žene. Milijoni otrok še vedno nimajo šol, ki bi lahko
osmislile totalno neprespektivnost staršev, ki ne smejo delati, niti se
seliti s trebuhom za kruhom; če pa si to drznejo, jih kerubini EU
streljajo in mečejo morskih psom. Večina mladih intelegentnih fantov in
deklet, ki jih lahko vidite pričati v celovečernem dokumentarnem filmu,
ki smo ga naredili z Majo Weiss in Petrom Bratzom, je v teh treh letih
padla v bojih tu in tam po Darfurju. Tudi Jaffar, ki me je pred tremi
leti, ko sem poskušal organizirati obisk slovenskega predsednika v
taborišču Ore Kosuoni v Bahai, povezal s čadskimi oblastmi in prevzel
odgovornost za varnost …

Bolj kot kdaj koli sem jezen na tiste, ki so Drnovšku preprečili obisk
trdeč, da ni varno. Če bi Drnovšek videl tiste oči, bi se po moje
zasukal drugače… Nisem še povedal kam so šli prispevki, ki ste jih
spomladi 2006 največji humanitarni akciji zbirali v Sloveniji.

Hoja v domačinskih mokasinih mi ne pomaga samo bolje razumeti pekla
okoli sebe, ampak ima za posledico, da sem zdaj tudi sam deležen nekaj
od tistega, kar čutijo ti prekleti črni hudiči. In to je tisto kar me
razbesneva.

To so vendar ljudje čisto taki kot mi v alpskih dolinah, le zaradi
drugačne narave prilagojeni in zaviti v drugo folkloro. Prav zato, ker
so ujeti med vse te od pohlepa znorete lokalne bandite kot tudi
mednarodne kriminale združbe, zaslužijo vso pozornost nas, ki nam je za
enkrat še dobro, a se znamo kmalu tudi sami podobno tresti za svoje otroke.

Resnični pravi izziv danes, je zoperstaviti se Duhu Časa, ne pa
prepirati za tistih nekaj kvadratnih kilometrov slane vode, ki sploh ni
pitna in spravljati pločnike v še zadnjo slovensko vas, da se po njih
lahko nosijo rogate kure …

Zato te Jure iz kranjskega poslovalnice Mobitela d.o.o, lepo prosim:
sporoči vašim naj aktivirajo sponzorirane kartice. Drnovškovo anteno ste
podprli z donacijo treh rabljenih satelitskih telefonov in baterijami,
ki komaj zdržijo par ur po polnjenju. S pticami delite nebo in se
brezmejno povezujete, kot pište na mamutskih reklamnih panojih po celi
deželi. Dajte no, za božjo voljo, omogočiti povezavo tudi tem nedolžnim
žrtvam sveta, kakršnega soustvarjate in otrokom in ženam in starcem
pomagajte, da bodo lahko vsaj kričali na pomoč. V nobenem primeru vseh
pet darfurskih Tomo Križnarjev s svojimi satelitskimi telefoni skupaj ne
bodo mogli potrošiti več kot 150 Evrov, saj jim niste zaupali skupaj več
kot 30 kartic s po 5 Evri enot na vsaki.

Prosim Jure pošlji tole pismo svojemu generalu. Ne boj se Bin Ladna,
prisluhni obupanim ljudem tukaj v Sahelu, ki niso prav nič umišljeni
izmišljeni. In vse manj verjamejo v lepo mlado novo deklico Evropsko
Unijo in njene lepe besede o človekovih pravicah in demokraciji.
Milijoni ljudi si zaradi klimatskih sprememb, za katere verjamejo, da
jih povzroča udobno življenje brezbrižni na industrializiranem severu,
ne more več pridelati hrane kot nekoč. Spremljam jih od sedemdesetih
let, z njimi živim tudi kadar sem doma in mi je popolnoma jasno, da
nimajo kam – razen čez Sredozemsko morje, oziroma v kampe za urjenje
teroristov v Tibestiju in Hoggarju.

A sploh kaj veste kaj se dogaja v gorah Severnega Čada, na jugu
Alžirije, Nigra …? Prva poročila, ki so me ujela na CNN po vrnitvi v
21. stoletje, so polna priprav za osvojitev še neukročenega plemenskega
področja v Severnem Pakistanu. Poročevalci na vseh zahodnih tv postajah
po dveh tednih izolacije v pesku in med zvezdami delujejo silno
samopašno, oholo, naduto. Odvadil sem se jih že. Zdaj jih doživljam
podobno kot domačini okoli mene.

Obama je končal svoje, odmajujejo. Zdaj se jasno vidi, da nadaljuje
Bushevo politiko. Še zadnje upanje, da se bo svet izognil veliki vojni
izpuhteva kot izpuhteva jezero Čad, nekoč največje jezero v vsem Sahelu.
Poljski komandant Euforja v Iribi blizu meje z Darfurjem, je bil edini
od vseh poveljnikov različnih vojska v Vzhodnem Čadu, ki me ni sprejel,
čim je slišal da sem Slovenec.

>Kam so vsi slovenski fantje šli …<

Tomo Križnar, N Djamena, 27.marec 2009

P.S. Nič nimam proti če tole pismo posreduje medijem in javnosti.

  • Share/Bookmark

Zapisano pod: miks. .



Komentiraj

skrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljen HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Pusti trackback na to objavo  |  Naročite se na komentarje preko RSS vira


Zadnji komentarji

Zadnje objave

Povezave